O sestavini, ki ni zapisana na deklaraciji naše hrane…

Minule dni je ameriško in (po zaslugi družbenih omrežij) tudi svetovno javnost šokiral video posnetek, ki prikazuje trpinčenje piščancev, ki so sicer namenjeni ‘za predelavo’ v priljubljene McDonaldsove Chicken McNuggetse.

mcdonalds-popup

  

Posnetek je nastal na skrivaj s pomočjo aktivistov organizacije MFA (Mercy for Animals). Več o odzivih vseh vpletenih, si lahko preberete tukaj, prav tako se na tej povezavi. In je le eden od številnih, ki jih je omenjena organizacija poslala v javnost v prizadevanju po ozaveščanju potrošnika o mesni industriji.

Kljub temu, da gre primer, ki se zdi oddaljen, se je vendarle potrebno zavedati, da so takšnemu trpljenju podvržene živali povsod in ne le tam, kjer so organizacije kot je MFA dobro razvite in spravljajo takšne stvari na plan.

Zmotno bi bilo misliti, da če tega pri nas ne vidimo, to pomeni, da tega ni. Ni le nikogar, ki bi slednje dokumentiral. 

Na tem mestu povzemamo intervju z izvršnim direktorjem MFA Nathanom Runklom, ki je organizacijo ustanovil kot 15-letni dijak. 

mercy for animals 9

Mercy For Animals (MFA) ste ustanovili leta 1999, ko ste imeli vsega 15 let. Kakšen dogodek je botroval ustanovitvi MFA? 

” Leta 1999 je prišlo do primera zlorabe prašiča na bližnji srednji šoli. Učitelj kmetijstva je v vedru prinesel en dan stare prašičke s svoje prašičje farme. Uporabljali so jih pri projektih vivisekcije v razredu. Ena od prašičkov pa je bila še živa, jokala je, mežikala, trpela. Eden od dijakov, ki je prav tako delal na učiteljevi prašičji farmi, je prašičko zgrabil za nogo in jo treščil ob betonski zid pred vsem razredom. Prašička je bila še vedno živ. Imela je zlomljeno lobanjo, krvavela je iz ust, hlastala je za zrakom. Dva dijaka sta bila tako zgrožena, da sta pujsko odnesla k učiteljici, za katero je bilo znano, da je vegetarijanka in aktivistka za pravice živali. Pujsko je dala uspavati na bližnji veterini in stopila v stik s PETO, ki je skušala učitelja in dijaka kazensko ovaditi. Na lokalnem nivoju je bila to res velika stvar: o njej so poročali časopisi, televizije, nekateri domačini so se zaradi problematike mučenja živali povezali. Združili pa so se tudi lokalni prašičerejci, ki so se postavili v bran učitelju in dijaku. Sojenje so razveljavili že prvega dne, saj je bilo po kmetijskih merilih nekaj povsem običajnega, da se pujska ubije na ta način. V Ohiu in še 30 drugih državah je to nekaj povsem običajnega. Ne le, da zaradi krutosti niso nikogar obtožili, učiteljica, ki je vložila ovadbo, je celo izgubila službo. Ta primer je pokazal, da na lokalni ravni resnično potrebujemo glas za živali na farmah. Zato smo ustanovili organizacijo, ne samo za to eno žival, bila je obraz problematike na nacionalni ravni. Verjamemo, da je potrebno imeti lokalni glas za nacionalno težavo. Sprva je bila naša organizacija v Urbani v Ohiu majhna, leta 2001 pa smo prerasli v državno, potem ko smo opravili dve raziskavi na kokošjih farmah.” 

Na kaj ste se osredotočali na začetku in kako so se organizacija in cilji z leti spremenili?

” Z leti smo se posvetili izključno živalim na farmah – na tem področju v ZDA prihaja do najhujših krutosti in izkoriščanja. Dejstvo je, da 99 vseh živali v naši državi pobijejo v prehranski industriji . Pa vendar so te živali običajno najmanj zakonsko zavarovane in imajo najmanj zagovornikov. Od našega začetka leta 1999 se je MFA razširil v nacionalno organizacijo s pisarnami v petih državah – Ohio, Teksas, Illinois,Kalifornija in New York – kot tudi s kampanjami, preiskavami, oglaševanjem,ki imajo doseg tako po vseh ZDA kot mednarodno. Poleg tega je naš pristop h kampanjam za živali na farmah zdaj večplasten in sicer poteka na štirih področjih – izobraževanje, preiskave o krutem ravnanju, pogovori s korporacijami in borba za spremembo zakonodaje. ”

MFA je zelo znana po svojih skrivnih preiskavah, ki razkrivajo grozote tovarniške reje živali, ki živijo v nemogočih razmerah. Jasno je, da veliko ljudi sploh ne ve za to, ne vedo, da na milijone živali živi in umira v teh grozovitih razmerah. Zakaj mislite, da je to najboljši način, da nekomu, ki se mu še sanja ne o delovanju tovarniških farm, predstavimo problematiko?

” Naše preiskave so oči in ušesa javnosti, ki ji večinoma namenoma prikrivajo dejstvo, da živali v tovarniških farmah, valilnicah in klavnicah po vsej državi živijo v grozljivih razmerah. Naši preiskovalci požrtvovalno delajo tisto, česar večina od nas sploh ne bi zmogla. Zaradi njihovega nesebičnega truda smo ne le razkrili nezaslišane krutosti, ki se dogajajo pri proizvodnji mesa, mlečnih izdelkov in jajc. Posameznike in korporacije smo uspešno pripeljali pred sodišča, da so se morali zaradi svojih kriminalnih dejanj krutosti in zanemarjanja zagovarjati pred zakonom. Še več, naša preiskovalna prizadevanja so spodbudila velike korporacije, da z živalmi ravnajo bolj prijazno in v nekaterih državah so celo sprejeli zakonodajo, ki živali na farmah ščiti. Po mojem prepričanju so skrivaj narejeni posnetki najbolj mogočen pripomoček, ki ga ima naše gibanje, da z njim odpre srca in um za trpljenje živali na farmah. Mercy For Animals je posnela 12-minutnih dokumentarec Farm to Fridge (od farme do hladilnika), ki gledalcu ponuja nekaj redko videnega: kako krave, prašiče, piščance, purane in ribe gojijo in ubijejo na industrijskih farmah in v klavnicah. Film je imel v prejšnjem letu več kot štiri milijone ogledov in je mnoge ljudi ganil do te mere, da so postali vegani. Mislim, da bi morali vsi borci za živali ta pomemben posnetek deliti, kolikor je le mogoče. Posnetek je na voljo na Facebooku. Prijateljem, sorodnikom in drugim posameznikom z njim lahko tako odprete oči.” 

Če bi morali čas in vire MFA nameniti bodisi izboljšanju pogojev farmskih živali bodisi izobraževanju ljudi o koristnosti veganske prehrane, za kaj bi se odločili?

” Hvala bogu se mi glede tega ni potrebno odločiti. Mislim, da je oboje ključnega pomena za dosego našega cilja, to so preprečevanje krutosti, navdihovanje sočutja in reševanja življenj. Vsa gibanja za družbene pravice so uporabila različna orodja in taktike, da so dosegla cilj in premaknila družbo naprej. Lani je bilo na newyorškem festivalu vegetarijanske hrane toliko ljudi, da se je vrsta vila okoli ulice.” 

Kaj menite o tem, da se takih festivalov udeležujejo tudi organizacije, ki se ukvarjajo z živalskim aktivizmom?

” Uspešnost takih festivalov je pravi dokaz, da se ljudje vse bolj zanimajo in navdušujejo nad veganstvom. Ti dogodki privabljajo različne skupine posameznikov, od dolgoletnih, zagrizenih veganov do zagrizenih mesojedcev, ki jih prijatelji in sorodniki proti njihovi volji zvlečejo na te dogodke. Nekateri med njimi dobro poznajo tovarniške farme in pravice živali, mnogi pa ne. MFA na takih dogodkih želi obiskovalce informirati in navdihniti, naj začnejo raziskovati veganstvo, tiste, ki so že vegani, pa spodbuditi, naj svojo sočutnost aktivno usmerijo v prizadevanja za zaščito farmskih živali. In še nekaj: mnogi, ki so glede prehrane fleksibilni, se na lastne oči prepričajo, kako so živali stlačene v kletkah, v kateri se niti obrniti ne morejo, kako jih iznakazijo brez sredstev proti bolečinam, kako jih ločijo od družine, kako jih neusmiljeno zakoljejo. In ko to vidijo, prisežejo, da se ne bodo več dotaknili mesa, jajc in mlečnih izdelkov. Še več: številne novopečene vegetarijance te informacije tako pretresejo in jim odprejo oči, da še bolj vneto prisegajo na prehranjevanje brez krutosti.” 

Nam lahko poveste kaj o novih projektih MFA?

” Pri nas se vedno dogaja marsikaj. Lani smo priredili več kot 1500 dogodkov, na katerih smo propagirali veganstvo. med drugim so bila to predavanja po šolah, prireditve, na katerim smo delili letale, predvajanje videoposnetkov in izobraževalne razstave. Vsakdo lahko pomaga pri doseganju našega cilja: udeležujte se podobnih dogodkov, pomagajte organizacijam, ki se borijo za pravice živali, prispevajte denar, obiskujte spletne strani. ” 

Nekaj drugih raziskav/Račja farma: 

Farma gosi – gosja jetra:

Kravja farma:

Več video na MFA in na Facebooku, spletni 

Deklaracije povedo marsikaj.

Koliko beljakovin, železa, vitaminov, kalorij bomo z neko vrsto hrane zaužili. Na njih pa manjka ena zelo bistvena in še kako pomembna sestavina, ki jo marsikateri izdelek vsebuje – trpljenje in nema stiska živali, ki je šla čez grozljiv proces, da je pristala na našem krožniku.

Lahko se delamo, da je ni. Ona pa tam še zmeraj ostane. In gre skozi nas. Ko enkrat vemo zanjo, pa jo je pravzaprav precej težko tolerirati.

Po spletni strani One green planet povzeli in priredili: Irena Pirman, Brigita Voda. 

*Različne zvezne države v Severni Ameriki so sprejel zloglasni zakon AG – GAG (Nebraska, Severna Karolina, Pennsylvania, Tennessee, Vermont in Utah) in predstavlja direkten odziv na številne raziskave različnih skupin za pravice živali, ki razkrivajo ozadje farm in klavnic. Skupine Humane Society, Mercy of Animals in Compassion Over Killing so javnosti razkrili dolgoletne raziskave, ki prikazujejo šokantne prizore zlorabe živali in meso, ki se je kljub škodljivosti znašlo na prodajnih policah. Sledil je največji preklic mesa v zgodovini ZDA, kriminalni pregon delavcev in velika medijska pozornost. Vendar so v nasprotju s pričakovanji aktivistov, da bi se preprečile nadaljnje zlorabe, korporacije z lobiranjem pripeljale do sprejetja zakona ag-gag, ki razkrivanje ozadja prehrambne industrije označi za kriminalno dejanje. (Potter, 2013; Best, 2012d) Ne glede na to, kako je posamezna zvezna država poimenovala sam zakon, pa je vsem skupni imenovalec kriminalizacija vsakogar, ki snema tako prizore kot sam zvok v klavnicah, farmah ali kateri koli drugi industriji z živali. Kot kriminalno dejanje se obravnava tudi vsakršno širjenje tovrstnih posnetkov preko spleta. (prav tam) Zanimivo je, da je bil sam zakon predstavljen na isti dan, ko je prišlo do razkritja mučenja živali. Tako so na primer v Severni Karolini predstavili zakon, ko je bilo pet zaposlenih v Butterballu spoznanih za krive, ko so v javnost prišli posnetki, s katerih je razvidno njihovo sadistično izživljanje nad purani. (Potter,2012) Amy Meyer je bila prva, ki so jo obtožili po zakonu Ag-Gag. Z javne površine je posnela dogajanje pred klavnico Dale Smith Meat Packing Company v mestu Draper, Utah. Posnetki, ki jih je kasneje objavila na spletni strani youtube.com, prikazujejo bolno in poškodovano kravo, ki jo z viličarjem vlečejo iz stavbe. Obtožnica za Amy je šokirala javnost, a dejstvo je, da je lastnik klavnice Darrel H. Smith hkrati župan mesta, zato je v skorumpiranem sistemu takšna odločitev logična. In to ni osamljen primer. V zvezni državi Iowa je bil sprejet zakon, sponzoriran s strani Annette Sweeney, ki velja za ustanoviteljico organizacije za razvoj govedoreje Iowa Angus Association. (prav tam) Kot kaže, je cilj sprejetega zakona držati javnost v nevednost in skriti zločine, ki se dogajajo za stenami klavnic in farm. (S.Đ.)

AG-GAG

 

” Dokler svinje na krožniku ne vidimo kot problem, vam jaz zaman ponujam rešitve”

Ne glede na to, kako zelo pomembna je konkretna pomoč konkretnim živalim v stiski, pa je poglavitna naloga naše organizacije ozaveščanje in izobraževanje. To je tudi razlog, da se na vsako povabilo medijev in drugih organizacij z veseljem odzovemo. Zelo dobro namreč vemo, kako redko dobijo prav rejne živali priložnost, da o njih nekdo spregovori ‘z druge perspektive’ in jih predstavi drugače kot smo tega  vajeni sicer, ko na farmske živali gledamo kot predmete – tovarne mleka, mesa in jajc.

Minule dni smo se tako z velikim navdušenjem odzvali povabilu Društva za zaščito živali Pomurja, da na posebnem dogodku – drugem srečanju Pomurskih veganov, spregovorimo o rejnih živalih. 

casovnica društvo koki ng copy

Predavanje je bilo nekaj posebnega, saj je bila poglavitna gostja, ki je  imela ‘nalogo’, da teorijo potrdi v praksi, naša ambasadorka, pred  zakolom rešena, zdaj že legendarna kokoška Frida.

In kljub temu, da ves čas poudarjamo, da se kokoška Frida prav v  ničemer ne razlikuje od drugih kokoši in da če imate radi kokoško  Frido, potem imate radi prav vse kokoši, pa nam kokoška Frida  kljubuje s svojo naravo.  Kot bi želela dokazati, da je vendarle drugačna kot ostale. Tako se v  družbi ljudi, hrane, parketa, izjemno dobro počuti, dobro prenaša  vožnjo in vmesne že malodane protokolarne postanke na tratah bencinskih črpalk in je pravzaprav zelo radovedna.  Na predavanju si je izbrala ‘svojega človeka’, h kateremu je sedla, ko  je bila utrujena.

predavanje frida3

predavanjefrida1

 

predavanje 2

 

predavanje10101

 

predavanjems010

Na predavanju z naslovom ‘ Rejne živali z druge perspektive” oziroma o pomenu sočutnega sobivanja med ljudmi, živali in naravo, je Ksenija V. Kutlačić, po katere idejni zasnovi je oblikovan Zavod Koki, spregovorila o temeljnih nalogah Zavoda Koki – torej kako in kdaj Koki konkretno pomaga rejnim živalim z iskanjem trajnega in varnega doma do naravne smrti na slovenskih kmetijah ter o ozaveščanju in izobraževanju o rejnih živalih in načrtovanih projektih. Znova je poudarila, v čem je smisel oziroma pomen ‘reševanja rejnih živali’, ki na prvi pogled zgleda pravzaprav nesmiselno – medtem ko vi rešite 2 kokoši, jih farmer v klavnico pelje 1000. In zdi se, da niste naredili ničesar.

predavanje koki33

 

” To seveda ni res, četudi odmislimo, kakšen pomen ima konkretna ‘reševalna operacija’ za to konkretno posamično žival, ki ji s tem spremenimo njen svet. Oziroma povedano drugače, če se vanjo vživimo in si predstavljamo, da bi bili mi na njenem mestu, bi bili veseli, če nas kdo reši.

Vendar, poudarjam, četudi odmislimo pomen za žival samo, ima to dejanje v luči ozaveščanja zelo velik pomen.

Prav na vsakem koraku, od samega začetka takšnega dejanja, ko neko žival torej vzamemo iz sistema reje, pa vse do tega, ko ji postavimo varen dom v naravnem okolju in zanjo skrbimo do njene naravne smrti, poteka en proces, ki žival postavi v ‘drugo perspektivo’.

Če pojasnim, najprej ko žival dobimo od rejca, ki se bo s takšnim odnosom do živali verjetno srečal prvič (že z načinom rokovanja s takšno živaljo v njegovi prisotnosti), nadalje, ko bo žival potrebovala veterinarsko oskrbo, se bo z zdravljenjem rejne živali tudi marsikateri veterinar srečal prvič.

Vi morate vedeti, da vsak, ki postane veterinar, postane zato, ker ima rad živali. Tudi sama sem tako razmišljala. Potem pa skozi učni proces začnemo deliti živali – na proizvodne, ki so skoraj predmeti, ter na tiste, ki jih zdravimo. Proizvodnih/rejnih živali nihče ne zdravi, saj to ni rentabilno (rentgen velike živali je takoj več kot 200 eur, kar je več kot nekdo lahko sploh zasluži z živaljo), zato razen redkih področij veterinarji niti nimajo izkušenj z zdravljenjem farmskih živali. In ko jim pripeljete takšno žival na zdravljenje, tudi v veterinarju prebudite nekaj, kar je morda nekoč verjetno vedel in verjel. Da v konceptu življenja ni razlike med psom, ki ga zdravimo in prašičem, ki ga zgolj pregledamo, preden gre v zakol, zdravimo nikoli oziroma zelo redko. 

Kadar pa potem takšne živali nastanite v krajih, ki so po svetu znana kot zatočišča (Farm animal sanctuary) ter odprete vrata ljudem, da te živali spoznajo v drugačni luči, kjer v ničemer ne služijo človeku, ampak preprosto sobivajo z njim in živijo to svoje edino življenje, je pa to daleč najpomembnejša vloga rešenih rejnih živali.

Kajti treba je nekaj vedeti. Vsi, ki se borimo za pravice živali, si ob tem seveda tudi prizadevamo, da bi živali umaknili iz cirkuških predstav, pa ukinili živalske vrtove in tako naprej.

Vendar ne moremo mi samo ukinjati in jemati ljudem, treba je vse te zadeve, danes zares zastarele prakse, kjer živali niso tretirane kot samostojna bitja s svobodno voljo, ampak do konca izkoriščene, nadomestiti z novodobmini, človeku, živalim in naravi prijaznimi praksami. Človek si želi stika z živaljo in k temu stremi, zato nikogar ne smemo prikrajšati za stik. In zakaj ne bi potekal v zatočišču, kjer bo otrokom podana prava informacija, kdo takšna žival zares je, namesto v živalskem vrtu ali cirkusu, kjer nihče ne bo dobil vpogleda v to, kdo ta žival zares je. ”

Ksenija je v nadaljevanju povzela tudi nekaj ključnih dogodkov, ki so botrovali, da se je organizacija Koki, ki stoji ob strani tej najbolj izkoriščani skupini živali na svetu, sploh oblikovala in na konkretnem primeru ‘reševalne akcije 100 kokoši iz kletk’ pojasnila, na kakšnih temeljih je zasnovana Koki. 

”Koki izhaja iz ene bistvene predpostavke in če je napačna, smo zgrešili v vsem.

In ta predpostavka je naslednja. Prepričani smo, da če bi ljudje vedeli, kdo rejne živali v svojem bistvu so, če bi se zavedali, da to niso predmeti prehrane, ampak živa bitja z vsemi občutki, problemi in vso prtljago, ki pripada pač vsakemu živemu bitju, torej, če bi jih zares poznali, ne bi nikoli tolerirali in jim povzročali takšnega trpljenja, takšnega življenja in smrti kot se to dogaja sedaj.

To je bistvu, naše izhodišče Zavoda Koki. Do tega pa mi nismo prišli na podlagi razprav in teorije, ampak na podlagi praktičnih izkušenj, ko smo pred letom iskali dom za 100 rešenih kokoši iz kletk. Mnogo ljudi, tudi sama, sem takrat prvič v živo videla, kako zgleda kokoš, ki vse življenje preživi v kletki – kako ima odrezan kljun, predolge kremplje, kako ne zna hoditi po travi in dviha noge do kljuna. Takrat so podobe teh ocufanih in le slab kilogram težkih izmolzenih kokoši nesnic, ki so bile namenjene za kurjo juho, ganile ljudi, da so jih vzeli pod svoje okrilje. Njihove podobe so ganile ljudi ne glede na to, kaj imajo sicer na krožniku. In to nam je dalo takrat zagon in smisel. Frida, ki je danes z menoj, je prav ena od teh 100 rešenih kokoši. Če bi ljudje vedeli, v kakšnih pogojih živi ‘zrezek’, ki sploh ni zrezek, ampak del živega bitja, ki si je želelo živeti kot naš pes ali mačka, tega ne bi tolerirali. ” 

predavanje333

Ksenija je na primeru posameznih oglasov iz spletnega mesta bolha.com prikazala našo percepcijo rejnih živali.

” Če pogledamo te fotografije natlačenih svinj v boksih, osem dni starih teličkov, privezanih s ketno, kuncev v kletkah z rešetkami, ki so v oglasih, je zelo jasno in očitno, kako mi te živali tretiramo. Ne tretiramo jih kot živali, ampak kot predmete. Oziroma slabše kot predmete. Avto oglašujemo lepše, postavimo ga ob plažo. Svinjo za potrebe slikanja natlačimo v majhen prostor. Stiske in trpljenja na njenem obrazu ne zaznamo, ker želimo na sliki prikazati kos mesa, oziroma 200 kilogramov mesa. ”

In kot je v nadaljevanju pojasnila, je težko ponuditi rešitev, če je ključna težava v tem, da ljudje ne vidimo problema. 

”Torej, brez pomena je, da vam jaz govorim, kakšne so rešitve, da tako grozljivega trpljenja živali ne bo več, če mi ne vidimo problema.

Povedano drugače – dokler svinja na krožniku za nas ni problem ali krava, ki vse življenje preživi privezana v hlevu za nas ni problem, vam jaz zaman govorim, kako problem rešiti. Če ga ne vidimo. Če smo naučeni, da te živali vidimo kot predmete.

Seveda obstaja rešitev, optimala rešitev problema je veganstvo, ampak najprej sploh morate videti problem, da boste želeli najti rešitev.  Zato želi Koki s pomočjo ganljivih zgodb iz življenja živali v ljudeh sloh prebuditi zavedanja, da gre za živa bitja. Nič ne pomaga, če vam govorim, da ne jest mesa, če je za vas meso isto kot kos kruha.

Želimo ljudi opomniti, da imamo velik problem, če brez pomislekov mečemo v nakupovalne košare salame, čevape, zrezke in nasedamo reklamam, ki v ničemer ne upoštevajo, da ne gre za predmete, temveč za živa bitja, ki se v ničemer ne razlikujejo od živali, ki jih sicer ne jemo in so naši družabniki.

Nihče na vsem svetu me ne bo prepričal, da obstaja razlika med puranom in mačko. Edina razlika je v našem načinu dojemanja obeh. To vem, ne iz teorije, ampak ker sama preživim 24 ur na dan z rešenimi rejnimi živalmi. In prav nobene razlike ni med mojo mačko ali mojim kuncem ali svinjo ali jagnjetom, ki smo jih nastanili po kmetijah in jih obiskujem.

Koncept življenja je isti. Ampak ko bomo na živali nehali gledati kot na predmete, ampak na živa bitja, ki jim s tem, ko jih nameščamo in zapiramo v kletke, trpinčimo in vozimo v klavnice – ko bomo dojeli, da to je problem, bomo rešitve našli sami od sebe.

Spet govorim iz osebnih izkušenj, kot človek, ki je vse življenje mislil in bil prepričan, da ima rad živali. In jim na vsakem koraku pomagal od nekda- nosil polže in deževnike čez cesto, pa v gorah pazil, da ne pohodi mravlje.

Pri tem pa v nahrbtniku nosil sendviče s pršutom, ker o živalih za prehrano nikoli nisem sploh razmišljala kot o živih bitjih, temveč o prehranskem artiklu, ki je ‘vzgojen za to’, da ga pojemo in je že skoraj predmet. Danes vem, da dlje od resnice ne bi mogli biti.” 

predavanjekoki

V ozadju celotnega predavanja so se vrtele fotografije posameznih rešenih živali, ki danes živijo na različnih koncih Slovenije, na posameznih kmetijah in lokacijah. Ksenija pa je opisala svoje izkušnje iz življenja puranov, kokoši, rac prašičev, kuncev.

Predstavila pa je tudi načrte in projekte, ki jih bo Koki izpeljala do konca letošnjega leta. Eden njih je Fridina domača kuhinja, ki bo ponujala ideje za tedenske jedilnike za hrano, ki ne škodi živalim, a hkrati koristi našemu zdravju, okolju in dobremu počutju nasploh.

Del jedi Fridine domače kuhinje je bil na voljo za degustacijo tudi na predavanju.

Okusne dobrote so pripravili prostovoljci in skupina pomurskih veganov, del namazov je prispeval gospod Stanko Valpatič iz produkcije K naravi. 

predavanjems2

 

 

predavanje02JPG

 predavanje7

predavanje6

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Predavanje z naslovom ‘O rejnih živali z druge perspektive’ oziroma o pomenu sočutnega sobivanja z živalmi, ljudmi in naravo, bomo pri Koki v družbi kokoške Fride ponovno ponovili septembra v Ljubljani. Zaključi pa smo ga takole: 

 

Besedilo: Brigita Voda 

Fotografije: Društvo za zaščito živali PomurjaPomurec.com

Vsaka žival je Cecil


Če še niste slišali za Esther, the Wonder Pig, se priklopite na njeno FB stran in vzemite nekaj minut, ne bo vam žal.  Zagotovo se boste nasmejali, mnogi pa tudi navdušili, ko boste spoznali eno najbolj slavnih pujs na svetu – Esther. 

esther_familymember

esther1

 

esther 3

 

 

esther 4

ESTHER

In pri tem vedite, da niste edini, ki vas bo očarala in sem vam prikupila. Svetovni javnosti je močno zlezla pod kožo, tako zelo, da so pred časom s s skupnimi močmi zanjo in druge rešene rejne živali po vset svetu zbrali skoraj pol milijona dolarjev, da so na noge postavili Zatočišče Happily ever Esther, kjer danes trajen in varen dom najdejo številne rešene farmske živali. 

esther0101

Četudi se zdi, da je Esther, the Wonder Pig nekaj posebnega, pa je treba vedeti, da se Esther v resnici prav v ničemer ne razlikuje od milijona drugih svinj po svetu, ki smo jih spremenili v tovarne mesa, odrnili izpred oči in jih potisnili v življenje, ki ga pravzaprav nobenemu bitju ne bi privoščili.

Esther se od njih razlikuje samo v toliko kot se človek od človeka, v svojem bistvu je ista.

Svinja je svinja. Človek je človek. In v luči nedavnih dogodkov – lev Cecil, ki je na noge spravil pol sveta, potem ko ga je ubil lovec in je umiral v grozljivem trpljenju, je v svojem bistvu lev.  V ničemer drugačen od drugih levov.

lev cecil2

 

Nenazadnje, v svojem bistvu in konceptu življenja prav nič drugačen od svinje. 

Pa vendar.

Ko je na krut način ubit kakšen drug lev, se ne zganemo in ne občutimo tega, kar smo občutili ob Cecilu.

In čeravno se zdi, da bi bilo vzeti življenje pujsi Esther naravnost grozljivo in kruto dejanje, pa je povsem drugače, kadar gre za svinje, ki jim dnevno jemljemo življenja. 

Ker živali nezavedno delimo.

Delimo jih med vrstami – na tiste za prehrano, na tiste za lov, na tiste za hišne ljubljenčke…

In delimo jih celo znotraj vrste same. Farmski kunci so za zakol. Pritlikavi kunci so za ljubkovanje. So zlate ribice. In so postrvi. So prašiči. In so Prašiči. 

Slednje postane povsem jasno, če povzamemo naslednji primer.

Neredko se zgodi, da kmet dobi svinjo v dar, ji pri tem  da ime in ko pride čas zakola, to stori z zelo težkim srcem. Medtem ko mu ostale živine ni težko peljati v klavnico, pa je zaklati prašiča, ki vendarle ima ime in je zato drugačen od ostalih, vendarle drugače.

Marsikateri kmet bo znal povedati, da so ’tistega’ prašiča sicer potem zaklali, vendar mesa niso mogli jesti. Zdi se nekako neokusno.  

In to je edina razlika. Razlika, ki obstaja med levom. In levom Cecilom. In prašičem. In svinjo Esther. Ali nenazadnje, kokošjo iz hleva ali reje v kletki in kokoško Frido, našo ambasadorko. Razlika je v naši percepciji.

Mnogi otroci, ki z veseljem obiščejo kraj, kjer živi kokoška Frida in jo prvič crkljajo v naročju, povedo, da imajo sicer tudi doma kokoši. Ampak tiste smrdijo, tisto sploh ‘niso kokoši’, da pa je kokoška Frida tako zelo drugačna.

piko in kokoska frida

Resnica pa je, da se ona prav v ničemer ne razlikuje od drugih kokoši.

Razlika je v našem dojemanju. Če vam je všeč Frida, so vam všeč vse kokoši.

Če čutite žalost ob izgubi leva Cecila, bi jo čutili tudi ob izgubi drugega leva.

In če vas nasmeji Ester, vas bo nasmejala vsaka svinja. 

Kot je pred časom dobro zapisal nekdanji prašičerejec, ki je opustil rejo, potem ko je spoznal, da med psom in svinjo v bistvu ni razlike. Več o tem v članku izpod peresa Arina Greenwooda: “Esther the Wonder Pig Is a 500-Pound House Pet, and So Much More”.

In če imate radi svojega psa, obstaja velika verjetnost, da boste vzljubili tudi kravo, če boste imeli priložnost. 

Ko damo živali ime, ji vrnemo dostojanstvo in spoštovanje. Do nje razvijemo drugačen odnos kot do živali s številko. Žival s številko je predmet. Do tega pa nimamo odnosa.  

Postavi se vprašanje, ali lahko lev Cecil spremeni svet? Ali lahko pujsa Esther spremeni svet? In nenazadnje, kokoška Frida? Da bo svet boljši za vse? 

Paul McCartney je o sebi povedal, da je postal vegetarijanec zaradi zgodbe o Bambi, srnjačku, ki mu lovci ubijejo mamo. James Cromwell  se je odrekel mesu ter vsem živilom živalskega izvora po izkušnji v filmu Babe.babe  

Spreminjanje tako zelo močno utečenega sveta je težka naloga, vprašanje če sploh in do kakšne mere izvedljiva. Pa vendar nedvomni drži, da nam Cecil, Esther, Fride omogočajo, da na živali pogledamo z druge perspektive. 

In včasih je to ključno. Da prepoznamo problem tam, kjer ga prej nismo videli. 

esther700