Lola in Bruno

Ko je 16 letni dijak Bruno prvič srečal pujso Lolo, se mu niti sanjalo ni, kako zelo bosta drug drugemu spremenila življenje. 

zgodba lola in bruno 2

Bruno je dijak, ki je Lolo kupil skozi program Future farmers of America, ki učence spodbuja, da sami vzredijo farmsko žival, v celoti prevzamejo skrb nad farmsko živaljo (hranjenje, čiščenje..) in jo spremljajo vse do njenega konca pri mesarju/v klavnici.

Kot pravi Bruno, pa se je med njima zgodila ljubezen ‘na prvi pogled’. Postala je dečkova prijateljica.

zgodba lola in bruno 3

zgodba bruno in lola 6

zgodba bruno in lola

Skozi prijateljstvo je deček v njej prepoznal enakovredno bitje.

In medtem ko je bila večina njegovih kolegov ravnodušna in je brez težav poklicala mesarja, je Bruno postajal iz dneva v dan bolj depresiven in je začel Loli iskati dom. Na pomoč so priskočili v zatočišču za rejne živali – Farm Sanctuary.

zgodba bruno in lola 4

In usoda je Lolino življenje obrnila v povsem drugo smer. 

zgodba bruno in lola 7

zgodba bruno in lola 8

 

zgodba bruno in lola 9

Bruno in njegova mama sta po tej izkušnji postala vegana. 

Povzeto po: https://www.thedodo.com/boy-saves-lola-pig-1253914071.html

Pripravila: Brigita Voda 

Krava v cirkusu? Ne, to ni krava, ki jo želite videti…

Dejstvo, da cirkus Safari, ki te dni bolj tava kot gostuje po različnih slovenskih krajih, v svojih predstavah uporablja živali, je marsikoga pošteno presenetilo.

Splošno znano je namreč, da je naša država pred dvema letoma prepovedala cirkuse, v katerih nastopajo živali, natančneje – prostoživeče živali. Ne pa vseh. Večina nas je tako preslišala pridevnik ‘prostoživeče’, dokaj spreten obvod in po mnenju mnogih ‘kompromisno’ dopolnitev zakona, ki naj bi prinesla zaščito živalim.

Cirkuške predstave z domačimi živalmi so tako pri nas dovoljene. Krave. Koze. Konji. Gosi. Race…Konji. Psi.

cirkus safari 1

 

Cirkus Safari bi za slovenske razmere lahko postal kar ‘Cirkus Domesticus’.

V naravi človeka je, da se tudi zabava.

Čeravno pogosto na račun drugih. Gladiatorske igre. Pasji boji. Petelinji boji. In cirkuške predstave z živalmi. Slednje so se v kategorijo sporne zabave uvrstile zlasti po ozaveščanju in trdem delu številnih aktivistov (več tukaj), pa tudi izpovedi dreserjev cirkuških živali ter skritih video posnetkov, v katerih so na dan pricurljale sporne prakse dresure živali z biči, elektrošoki in tako naprej.

In cirkusi z živalmi so postali sinonim za zlorabo živali.

Medtem ko se pred tem nismo kaj dosti spraševali o ozadju cirkuških predstav, temveč smo komaj čakali, da se cirkus ustavi tudi v našem kraju, smo kasneje začeli tudi sami resnično dvomiti, kako lahko živali skačejo skozi ogenj, ki se ga v resnici bojijo? Ali izvajajo druge precej nenaravne gibe, do katerih jih ne bi pripravili z nobenim priboljškom. In čudovite pravljice kot je tista o slončku Dumbu, ki so v nas vzbudile željo in vnemo, da obiščemo cirkus, so dobile grenak priokus. A so še zmeraj izjemne. 

sloncek dumbo

Potem so cirkuse z živalmi, prostoživečimi torej, tudi pri nas prepovedali. 

Z razlogi, med katerimi so tudi naslednji: 

1. Da cirkusi tem živalim ne morejo zagotoviti ustreznega prostora in tako živijo v premajhnih in pretesnih kletkah, kjer imajo komaj dovolj prostora, da se obrnejo.

Komaj dovolj prostora, da se obrnejo. Zveni znano? Spominja na kaj? 

2. Da so kletke običajno umazane in prekrite z iztrebki, saj tam preživijo večino časa.

Kletke – umazane in prekrite z iztrebki. Zveni znano? Spominja na kaj? 

3. Da živali v divjini živijo na ogromnih površinah, spletajo socialne vezi, se namakajo, kopajo v vodi..česar v cirkusu ne morejo, saj so tam večino svojega žalostnega življenja pripete na verige, izolirane, prestrašene….

Zveni znano? Spominja na kaj? 

Premajhne kletke, nezmožnost tkanja socialnih vezi, komaj dovolj prostora da se obrnejo…

Spominja na kaj? Seveda spominja! Na nekoga, ki v takšnih razmerah vsakodnevno živi.

Nanje…

krave na farmi dve

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

In z njimi cirkuške predstave pri nas niso prepovedane. Ne z  domačimi živalmi.

Ker njim smo vzeli že vse. Svobodo gibanja, pravzaprav gibanje samo. Materinstvo. Socialne vezi. 

In da je krava namesto na farmi v cirkusu je zanjo že skoraj…blagoslov. 

Ne, slabše tem živalim prav zares ne more iti. 

Za marsikatero živalsko vrsto se da izbojevati marsikaj na področju zaščite in njenega življenja. Ampak ne za farmske, klavne živali, ki jih na svet spravljamo z enim in edinim namenom.

Zanje, za farmske živali še dolgo ne bo nič drugače. In zakon, ki dovoljuje nastope krav in drugih domačih živali v cirkusih medtem ko slednje prepoveduje za tigre in leve, je eden od mnogih dokazov zato. Naše delitve živali. Na te. In one. 

Pri tem ne pomislimo, da se krava v svojem bistvu prav v ničemer ne razlikuje od miroljubnega slona, ki ga bomo vzeli v bran, tigra, ki ga bomo označili za svobodoljubnega, mogočnega leva ali kita, ki ga bomo ščitili in blatili kitolovce. 

Če gre lahko v farmo, v klavnico in pod nož, kako in zakaj potem ne bi mogla v cirkus?  

Vendar verjemite, krava iz cirkusa ni tista, ki jo želite videti. 

Kdor je kdaj bival s kravo v njej primernem okolju, ve da je malodane čudežno bitje. Njen vonj. Njena govorica telesa. Njene globoke oči. Njena nežnost in materinskost. In doživljenjsko prijateljstvo – 20, tudi 25 let. Od njenega rojstva pa do smrti boste lahko izšolali in do kruha spravili vse svoje otroke. Tako dolgo življenje ji namreč pripada.  

To je krava, ki jo želite videti. 

kravica zatocisce ianua

Zatočišče za živali Ianua Hrvaška

 

Ne tista v cirkusu. 

In kljub temu, da se bo morda zdelo zabavno, kako krava upošteva človeške ukaze, četudi s pomočjo biča in česa vse se je na ta ali oni način ‘zmožna naučiti’,  ta izkušnja ni nič v primerjavi s tisto, ki je boste deležni, ko boste s kravo na spontan način spletli enakovredno vez med dvema bitjema. In jo boste zgolj opazovali v tem, kar ona preprosto je. 

Si dovolili prisluhniti njenemu svetu. Krave so izjemno intiligentne živali, ki se prav po otroško razveselijo, kadar jim uspe rešiti zanje pomemben problem. Imajo izjemen spomin in si vas bodo vtisnile vanj, sklepajo medsebojna, zelo močna prijateljstva, imajo strogo hierarhijo, globoko žalujejo in so čisto ta prave mame…Več o kravah tukaj.

To so krave, koze, ki jih želite videti. Ob katerih želite videti odraščati svoje otroke.

krava v cirkus-cows-love-cuddles

Ne tiste v cirkusu. 

Čas se spreminja.

In tako kot po eni strani narašča število zakonskih prepovedi spornih praks na živalih, po drugi strani klijejo številna zatočišča po svetu, parki za živali, naravni habitati za ogrožene živalske vrste. 

To so kraji, v katere morate peljati svoje otroke. In sebe. In svojo dušo. In počutili se boste veliko bolje.

Morda celo tako zelo, da boste takšen kraj želeli ustvariti tudi v svojem domu ali okolici. 

Ne prikrajšajte sebe in svoje otroke za edinstveno izkušnjo. Zakaj bi prilagajali živali sebi, če nas toliko več lahko naučijo kadar so preprosto to, kar so. Samostojna bitja s svobodno voljo, ki bi morale imeti pravico, da živijo svoje edino življenje. Ki ne izključuje človeškega, ampak je z njim povezano na način, ki obema omogoča dostojno življenje. Sliši se dobro, kaj pravite? 

Twyla Francois – ko se borba za pravice živali kanalizira v umetnost


Slika pujsa, ki strmi skozi s soncem obsijano okno, medtem ko na steni njegova senca odseva neizbežno prihodnost, ki ga čaka, je ena najbolj priljubljenih slik, ki jo zagovorniki farmskih živali delijo po svetovnem spletu. 

pig-shadow-twyla-francois

‘Pig shadow’ pa je le eno od izjemno zgovornih umetniških del, ki v zadnjem času nastajajo pod roko Twyle Francois.  

baby-on-board-twyla-francois

going-home-twyla-francois

 Kanadčanka Twyle Francois je dolgoletna aktivistka in preiskovalka zlorabljanja in trpinčenja farmskih živali. Njen posnet material, v katerem so prikazane zlorabe, mučenja in kruto ravnanje z živalmi, je danes vključen v številne dokumentarne filme: No Country For AnimalsFood For Thought, Cruel BusinessThese Little PiggiesBetes a bord, No Country For Horses

skrita kamera 1

Vse skupaj pa se je začelo leta nazaj. Kot 13 letno dekle je Twyla po kruti izkušnji s teletom, ki ga je ljubeče vzgajala, potem pa je bil kot je to običajno, prodan za meso, prenehala jesti meso in postala vegetarijanka. 

Potem ko je kot odrasla več let živela kot povsem običajen pisarniški uslužbenec, pa je svoje življenje dokončno zapisala dokumentiranju zlorab in trpljenja farmskih živali, ko jo je doletela huda bolezen, zaradi katere je bila prisiljena, kot pravi sama, na novo določiti prioritete v svojem življenju. 

Tako je v času okrevanja po operacijah in kemoterapiji, ustanovila neprofitno organizacijo za zaščito farmskih živali. In začela prejemati fotografije zlorabljenih pujsov iz soseščine.

Zlorabe je začela tudi sama fotografirati in snemati ter zbirati material, ki ga je nato posredovala pristojnim inštitucijam ter medijem. Kljub temu, da pristojne inštitucije niso imele posluha in da je ugotovila, da pravni sistem ne ščiti farmskih živali, pa je njen material dobil podporo medijev in javnosti, kar ji je dalo dodaten zagon.

Kajti, kot pravi sama, prepričana je bila, da Kanadčani nikoli ne bodo tolerirali, kaj se dogaja z živalmi, ki so skrite očem, če bodo le vedeli za to. Zato je z dokumentiranjem (foto in video) nadaljevala. Nekaj njenih nazornih fotografij tudi tukaj

V svojem delovanju je pomagala konkretnim živali in to so srečne zgodbe, kot pravi sama. Ena njih je pujs Wilbur, na katerega je po naključju naletela na cesti le nekaj trenutkov po tem, ko se je zgodilo trčenje s tovornjakom za prevoz živali v klavnico. Medtem ko je ostale postrelila policija ali so jih zbila nasproti vozeča vozila, pa ji je uspelo Wilburja pravočasno spraviti v avto in odpeljati na varno. Kljub temu, da je vedela, da nima prostora, da namesti 300 kg žival, ga je vzela domov in mu poiskala varen in trajen dom. Kot pravi sama, jo je najbolj presenetilo, kako zelo so pujsi podobni psom in da imajo radi mehke odeje.

wilbur-twyla-francois

 

Po vseh letih aktivizma je stopila na pot umetniškega izražanja. Umetnost je orodje, ki dopušča svobodo, ki je fotografija ali video posnetek ne. Twyla je prepričana, da pogled na nekoga, ki nežno pestuje pujsa kot bi kdo drug recimo psa, lahko spremeni posameznikov pogled na žival in nas spodbudi, da živali uzremo v drugi luči. 

animal-protector-twyla-francois

TWYLA FRANCOIS nas je s svojim delom prevzela. Njen aktivizem in ostalo delovanje je tako širokega spektra, da na tem mestu nimamo dovolj prostora, da povzamemo vsega. Za vse, ki želite več informacij, lahko obiščete www.twylafrancois.com ali njen FB profil, Twitter, You tube

Celoten intervju, katerega povzetki so zgoraj, pa je na voljo tudi v angleškem jeziku*EN*

 

1. Could you tell us something about your self please. On your web site we can read that you are from a small rural community. Why and how did you connect with farm animals..usually we connect with cats, dogs..why farm animals? Was there any special animal that ‘called you’, an event maybe or it just happend? How old were you?

Like most rural Canadian kids, I attended a program called 4H. 4H was created in my home province in 1913 and continues to this day. As part of the Animal Husbandry course (which is now called “Beef Club”), my friend and I lovingly raised a calf, made him as beautiful as we could and entered him in the annual fair. Only after recognizing the man bidding on our calf as the local butcher did we realize what we had done. No amount of tears allowed the calf to be returned to us. We found out later that it is in fact a stated rule of 4H that no child can have his or her animal back. After getting to know this calf and learning his fate, I just couldn’t eat meat anymore. I went vegetarian when I was 13.

2. When you started to work as a farmed animal cruelty investigator and what was the reason? Why? Later your work as a farmed animal cruelty investigator became the focus of numerous documentaries. Can you tell us also some more about it?

Although I loved animals and was vegetarian, I lived a pretty average life, and worked a regular office job until I suddenly got sick. I had to have emergency surgery, a second surgery and six months of chemotherapy. It forced me to reevaluate my life and priorities. While I was recovering, I started a small, non-profit local animal advocacy group and immediately started receiving photos from concerned citizens of pigs being abused at a local assembly yard. I returned to the facility daily for nearly two years, documenting what I saw, repeatedly reporting it to the provincial and federal authorities and local media. Although the authorities failed to act, the increased scrutiny and attention forced the facility to shut down. That first investigation was a lesson on the failure of government and the justice system to protect animals. I realized the court of public opinion was a more powerful tool for bringing about change for animals so immediately after every investigation (and sometimes during), I would contact media outlets with my footage. I knew Canadians wouldn’t tolerate what was happening to animals – they just needed to know about it. Thankfully, most media outlets agreed and gave precious air time and careful analysis to the issue. 

3. To see all the suffering of farm animals, to be in the middle of it – how can a person with such emphaty as you handle this at all? 

These animals endure so much. They are torn from their mothers almost immediately after birth – if they even see their mother. They are mutilated without painkillers and often violently beaten. They are transported in all weather extremes without any protection and killed using methods that are so cruel they are banned in other countries. My feelings are a distant second to their suffering. 

4. And you rescued some animals too, didn’t you? Can you tell us any rescued story?

These are the happy stories I try to focus on! Wilbur was a pig I discovered on the side of the highway after the trailer he was being taken to slaughter in crashed, spilling pigs onto the busy road. Some animals were hit by cars, others were shot by the police. Luckily I’d just been grocery shopping and was able to coax Wilbur into the back of my Subaru with some vegan pudding before the police got to him! Although I wasn’t set up to handle a 300 pound pig, I brought him home and called over a bunch of friends who helped me set up a space for him. I learned so much from Wilbur. I learned that pigs are extremely talkative and demonstrative, that they love blankets and affection, and I realized just how similar they are to dogs. I did a painting to commemorate Wilbur’s rescue! 

5. Do you find animal farm sanctuaries as an important part in veganism?

I think farm sanctuaries are integral to our movement. Most of us became vegetarian or vegan because we were able to recognize that farmed animals are just as worthy of our compassion and kindness as dogs and cats are. Giving others the chance to meet farmed animals and realize this themselves is the most important thing we can do to advance the rights of animals. 

6. Now we can admire your amazing art work. Why art? Simple question..why?

Thanks so much! Although painting just started as a way for me to cope with what I was seeing, I realized that it could be an effective education tool. Art allows a freedom that photo and video evidence doesn’t. It can be even more emotive and moving as much of the interpretation is up to the viewer who then feels a sense of discovery and ownership of making the connection. We know from psychological studies that this sense of responsibility is a direct catalyst for changing behaviour. And because humans are social beings and look to others to determine how to feel and react, my hope is that seeing someone lovingly providing water to a dehydrated sow or gently holding a piglet as one would a puppy changes how we view these animals. It reminds us that farmed animals are just as capable of suffering and just as deserving of our kindness.

7. What is the message that you would like to spread to the world – about farm animals?

I’d like everyone to see that farmed animals are just as capable of suffering as dogs and cats are and are just as deserving of our kindness and respect. 

Twyla Francois is animal cruelty investigator turned artist uses art to promote a more compassionate world. You can find all her work on her web http://www.twylafrancois.com/, facebook page, in films No Country For Animals, Food For Thought, Cruel Business, These Little Piggies, Betes a bord, No Country For Horses. 

 

” Lahko primem jajce?”

Srečanja otrok in Koki ambasadorjev smo najbolj veseli. So namreč tisto, čemur pri Koki poleg konkretne pomoči farmskim živalim, dajemo največji poudarek, saj v sebi nosijo pomembno izobraževalno noto. Ker ljudem vračajo tisto, na kar smo v hitrem tempu pozabili – pristen stik z živalmi in naravo. 

Tako je del Koki ambasadorjev, ki živijo v vasici pod Krvavcem, v mesecu juliju obiskala manjša skupina otrok iz varstva Gozdni gusarji, ki deluje v sklopu Zavoda Naraven otrok.

otroci na obisku 3

Če pomislite pri sebi, kolikorat ste v naročju pestovali kokoš (ste jo sploh?), se ne bo zdelo prav nič nenavadno, če povemo, da je to tisto, česar se večina otrok najbolj veseli. V jati sta dve kokoški, ki jima druženje z ljudmi na ta način, ni odveč, to sta Frida in pišek Goldy. 

otroci na obisku 7

otroci na obisku kokoška frida 4

 

 

Daleč najbolj vznemirljivo doživetje za otroke (in mnoge odrasle – nič se ne pretvarjajmo, da vse vemo), pa je opazovanje, kako kokoška znese jajce. Gre za intimno doživetje, ki zahteva veliko potrpežljivosti tako s strani opazovalcev kot pernate dame.

otroci na obisku 18

otroci na obisku 22

otroci na obisku 16

otroci na obisku 13

Otroci pa so daleč najbolj navdušeni, ko lahko zneseno jajce primejo v roko. ‘Je toplo’, so navdušeni. In terja precej truda od kokoši, kajne? 

otroci na obisku 11

Med kunci je najbolj priljudna kunčica Belka, ki obožuje korenje, pa jabolka, pa tudi kruh, pa otroške vezalke, zato je prav ona tista, ki na pašniku Alica predstavi kunčji štab Koki ambasadorjev. 

otroci na obisku - belkica2

otroci na obisku 222

kunec-tonci

Otroci poleg blatnih čevljev, pa umazanih rok, domov odnesejo še Aleksandrovo pero in nekaj fotografij, da lahko izdelajo plakat doživetij. Ter seveda pomembno informacijo o tem, kdo rejne živali pravzaprav so. Da ne živijo v trgovskih centrih in skačejo iz poli salam. Da niso vijolične barve. In da v bistvu ne marajo pečice (račka Tačka pravi, da ji je v pečici preveč vroče in da ji ni prav nič všeč, če bi jo prelili s kakšno omako). 

račka tačka se kopa pomlad resize

 

pišek

Otroci spoznajo, da so tudi farmske živali samosvoje, včasih sitne, vražje glasne, avtonomne kreature, ki rade živijo svoje edino življenje v dostojanstvu in miru. In ti ob prvi priliki kljunejo zadnji kos kruha ali izmaknejo kos jabolka. 

otroci na obisku 001

Povedano po pravici, se trenutno obiski odvijajo na najmanjšem možnem kraju. Ker verjamemo, da je treba s tistim, kar imaš, v danem trenutku pač narediti najbolje, kar znaš. 

Vendar – če nam bo sreča naklonjena, Koki septembra začenja mali učni projekt, ki bo na veliko dostopnejšem kraju, primernem za širšo javnost. 

Se bomo pa z veseljem spominjali prav vseh začetkov in vaših prvih obiskov, ki so v minulem šolskem letu potekali v precej skromnih razmerah.

Ker smo bili preprosto prepričani, da to ne sme biti ovira, da ideja sočutja, miru in sožitja ne bi našla poti do ljudi.