Zgodba kravice Fawn

 

Zgodba kravice Fawn, ki je navdihnila številne ljudi, se je začela zelo nesrečno. Kravja mama je Fawn stoje skotila v majhnem boksu, v katerem  se ni mogla niti obrniti. Zato je Fawn padla v betonski jarek za gnoj ob boksu, se pri padcu močno poškodovala, zlasti eno od sprednjih nog.

Upravitelj kmetije je Fawn predal v oskrbo znanki Jennifer, za katero je vedel, da si že od nekdaj želi imeti kravo za družabnico – hišno ljubljenko. Ob tem jo je opozoril, da Fawn najbrž ne bo preživela. 

Fawn the young cow

 

Jennifer je svojo Fawn skrbno čuvala znotraj hiše, jo grela s toplimi odejami in hranila po steklenički. Vendar se Fawnina zlomljena in okužena noga zaradi napačno postavljene diagnoze ni pravilno pozdravila. V enem letu je pridobila na teži in pokazalo se je, da je tudi njena zdrava noga ne more več podpirati, zato ni mogla stati in je začela šepati po kolenih.Veterinar je obupani Jennifer naznanil, da možnosti za okrevanje ni več  in ji svetoval, naj poskrbi za njen odstrel. 

 

Jennifer se ni dala in je pomoč poiskala v enem najbolj znanih svetovnih zatočišč za farmske živali Woodstock Sanctuary. Tamkajšnji ljudje so ju obiskali in hitro spoznali, kako ljubezniva je Fawn in kako izjemen je njun odnos. Fawn so omogočili pregled na veterinarski kliniki Cornell v New Yorku, kjer so ocenili, da ji lahko pomagajo. 

Fawn

 

Fawn so operirali obe sprednji nogi. Niso popravili le zlomljene kosti, temveč tudi prekratke vezi v »boljši« nogi. Stroški zdravljenja so bili ogromni, vendar je bil Woodstock Sanctuary prepričan, da lahko s podporo prostovoljcev in donatorjev rešijo Fawnino življenje. In tako se je tudi zgodilo. 

kravica fawn2

 

Fawn sedaj po dolgem okrevanju hodi s trajnimi opornicami.

Ostala ljubeča in prijazna in je živi zgled, kako lahko eno sama rejna žival, ki je sicer le ena izmed mnogih, ki dnevno končajo v klavnicah, navdahne toliko ljudi in prinese toliko ljubezni in sočutja.

Fawn in her brace

 

 

Prevedla in priredila: NŽ

Foto: Woodstock Farm Animal Sanctuary 

Osupljivo prijateljstvo

Video, ki si ga je doslej ogledalo več kot 7 milijonov ljudi in ga ljubitelji živali še zmeraj delijo po vsem svetu, prikazuje osupljivo zgodbo o prijateljstvu med kozlom in oslom. Zgodilo se je približno leto dni nazaj, odvijala pa se je v zatočišču Animal Place.

Potem ko sta bila kozel, ki so ga poimenovali Mr. G in osel po imenu Jellybean, odvzeta lastnici, ki zanju ni mogla več skrbeti, sta po desetih letih skupnega življenja pristala vsak v svojem zatočišču za živali. Nihče ni poznal njunega odnosa. 

Mr. G. po prihodu ni želel jesti celih 6 dni, vse dni je preležal v kotu svojega hleva, komaj je dvignil glavo in postal povsem potrt. Veterinarji so potrdili, da z njegovim zdravstvenim stanjem ni prav nič narobe. Postalo je jasno, da je Mr. G žaloval za prijateljem Jellybeanom. Odločili so se, da ju ponovno združijo. 

 

Zdravstveni stanje se je tako potem, ko je gospod G zavonjal prijatelja, v trenutku spremenilo. Rodil se je tale video. 

Mr.G in Jellybean danes bivata v zatočišču Animal Place. Imata svojo Facebook stran. S svojo zgodbo opominjata, da se v živalskem svetu razvijajo kompleksni in globoki medsebojni odnosi. 

Pomen ‘reševanja’ rejnih živali

Vprašanje, ki se na prvi pogled zdi samoumevno, se glasi: ”V čem je pravzaprav smisel reševanja rejnih – klavnih živali, ki so že tako ali tako masovno namnožene preko vseh meja in so vzrejene z enim in edinim namenom – da svoje življenje končajo na krožniku, preden bi ga sploh zares začele živeti. Reševanje takih živali se zdi boj z mlini na veter oziroma povedano drugače – medtem ko vi rešite eno kokoš, jih več sto konča v klavnici. V čem je smisel? Ali ima reševanje zares kakšen učinek za planet? 

Takšni in podobni pomisleki in vprašanja so povsem na mestu, vsebujejo namreč trditve, ki druga za drugo povsem držijo.

Vendar manjka del, ki je sicer bistven element. In pravzaprav jedro delovanja Koki. Da bi razumeli srčiko delovanja Koki, naj vam bo v pomoč malo daljša razlaga, vsekakor vredna branja za vse, ki ste se morda znašli v zgoraj opisani dilemi. 

Rejne živali danes ne srečamo skoraj nikjer. Proste – pašne reje kokoši, ki so nekoč polnile dvorišča slovenskih kmetov, je po zadnjih statističnih podatkih v Sloveniji manj kot 1 %, o tem, kdaj ste nazadnje videli pujse na travnikih ali ob blatnih lužah (medtem ko smo jih mimogrede za velikonočne pojedine zaklali in pojedli blizu 58.000), pa si lahko odgovorimo kar sami.

Če pa že in ko rejne živali srečamo, pa sta predstava in vtis, ki ga dobimo, zelo daleč od tistega, kdo te živali pravzaprav so. In čemu so. 

Kdo kokoši pravzaprav so, ne boste izvedeli, če boste obiskali farmo kokoši nesnic.

Kajti živali, prisiljene živeti v minimalnih pogojih izražajo svoje najslabše lastnosti (kljuvajo druga drugo, vreščijo druga čez drugo, hodijo druga po drugi..)

Kdo so pujsi, ne boste izvedeli, če jih boste obiskali nastanjene v farmi na betonskih rešetkah. Oziroma boste dobili izkrivljen vtis, da gre za smdreča, kruleča bitja s pogriženimi repi in z od dreka umazanimi stegni, preluknjanimi ušesi in šifro.

Kdo so rejne živali zares, pravzaprav zaman iščete tudi v šolskih učbenikih. Ker so zreducirane zgolj in samo na predmet prehrane in koristi za človeka. 

Seveda pa je tukaj še dejstvo, da z rejnimi živalmi v večini primerov v sodobnem tempu sploh ne boste imeli stika.  

In dokler in tem bolj so življenja teh živali skrita očem, je prav vsa manipulacija možna in zdi se celo resnična. Reklame, ko piščanci skačejo iz salam in pojedine v gostilnah pri šefih so in ostajajo tako edine podobe farmskih živali v javnosti.

Ni treba daleč po dokaz. Rejne živali so zreducirane na predmet. Na prehranski artikel. Kot moka. In sol. 

Kdo živali resnično so, bomo spoznali, če jih bomo srečali v okolju, kjer živijo kot bi morale od nekdaj – primerno značilnostim svoje vrste.  

Ko torej farmsko žival (pujsa, kokoš, purana..) vzamemo iz sistema reje za prehrano in ji omogočimo, da zaživi življenje kot ji pripada – v naravnem okolju-  z varnim zavetjem, vrnjenim dostojanstvom in spoštovanjem, bo takšna žival razvila vse svoje lastnosti, ki jo določajo. 

Kajti – le te lahko – tako kot človek – razvije le v življenjskih pogojih, ki so zanjo primerne. . 

Ko srečamo rejno žival v okolju, ki ji pripada, brez večjih dokazov in prepričevanj spoznamo, da je tudi žival, ki jo poznamo s krožnika, samosvoja, bistra, radovedna kreatura, predvsem pa samostojno bitje z vsemi lastnostmi, ki jih sicer pripisujemo svojim ‘hišnim ljubljenčkom’. Da občuti strah, bolečino, radost.

In nehote in če si to priznamo ali ne – porodi se vprašanje – zakaj enim privoščimo takšno življenje, za druge pa nam pravzaprav ni mar? Oziroma niti pomislimo ne. 

In v zgornjem opisu je podana ključna vloga krajev in organizacij kot je Koki, v tujini poimenovanih ‘zatočišč’ – kjer so posamezne rešene rejne živali našle svoj varen in trajen dom do naravne smrti.

Zatočišče je ‘oaza’ in nima veliko skupnega z zavetiščem, kot ga poznamo v primeru mačk in psov, kjer živali iščejo dom. Živali v zatočišču – miroljubni oazi živijo za stalno, na svobodi in imajo pomembno izobraževalno funkcijo. Eno najlepših svetovno znanih zatočišč je avstralski Edgar’s Mission

Ko torej enkrat pridete v kraj, kjer prav te odrinjene živali – pujsi, krave, kokoši, purani, race, gosi, kunci, koze, ovce, krave živijo življenje kot jim pripada in v pogojih, ki jim omogočajo, da razvijajo lastnosti kot svobodna in samostojna bitja, dobite priložnost videti drugo plat. 

Takrat – ne le reklame, celo pregovori postanejo smešni – trapast kot kura nikakor ne drži, ko ugotovite, da kure na pašniku sledijo pujsom. Ker le ti rijejo. In jim tako servirajo njihovo najljubšo hrano – deževnike. Zasvinjan – postane tudi nekako smešno, ko ugotovite, da so pujsi ene najbolj čistih živali, ki iztrebljajo zgolj na eno mesto. Je pa res, da so to bitja, ki daleč od vsega najraje rijejo po zemlji. Vzeti jim možnost ritja po zemlji je kot bi ljudem zvezal roke. In glej ga zlomka – potem nas mnoge prešine. Kako sploh živijo bitja v betonskih hlevih, na rešetkah, kjer nikoli ne morejo riti po zemlji?

Četudi jih potem pojemo, ali je prav, da jih skozi življenje prikrajšamo za eno temeljnih potreb?

Seveda bo zakonodaja govorila drugače, da imajo zadovoljene potrebe, sodobni svinjaki zapovedujejo v njih celo igrače za majhne pujske. Če pujse poznate kot poznate svojega psa, v dno njihove duše, je igrača za majhne pujske smešna. In daleč od tistega, kar oni zares potrebujejo. 

Ugledati živali, za katere nas učijo, da so na svetu zato, da jih jemo, v tako drugi luči, je izkušnja, ki vas ne more pustiti ravnodušne. Iti čez njo je pogumno dejanje. Kajti nezavedno zamaje temelje, na katerih gradimo svoje znanje in vedenje o njih pravzaprav skozi ves šolski sistem, ko se učimo, da pujsi dajejo meso, kokoši dajejo jajca… Ugotoviti, da pujs ne ‘daje’ mesa, temveč mu vzamemo življenje, edino, ki ga ima, in ima ga rad, zato, da dobimo meso, je že na meji kulturnega šoka. Za večino ljudi. Rejci dobro poznajo svoje živali. Mnogi jih s težavo zakoljejo, še več jih raje odpelje do lokalne privatne klavnice, saj uradne velike klavnice sami označujejo za grozljivko. 

In to je moment, zakaj je nekaj živali nujno vzeti živali iz sistema reje in jim omogočiti življenje kot bi ga morale živeti.

To je moment ‘reševanja’ rejnih živali.

Daleč od masovnega reševanja. Gre za ‘one in a billion’ rejnih živali, ki zaživijo drugače oziroma na edini pravi način – v skladu s svojimi potrebami in lastnostmi. Izven družbeno definiranega konteksta – za prehrano ljudi.

Seveda pa ni tako zelo zanemarljivo dejstvo, da ima konkretna ‘reševalna akcija’  velik pomen tudi za konkretno življenje konkretne živali. Da bi razumeli slednje, da pravzaprav vsako življenje vendarle šteje za tisto rešeno žival, morate imeti določeno empatijo do rejnih živali – sočutje. Če bi bili na njenem mestu, bi si vendarle želeli, da vas nekdo ‘reši’ in vam nariše nasmeh na obraz. 

In prav slednje počne Koki z vašo pomočjo- riše nasmehe na obraze tistih bitij, za katere mnogi ne vedo, da se sploh znajo smejati…

pujs odi-vrt-resize

 

 

 

 

 

Tako se to dela!

Konec meseca marca smo prejeli sporočilo gospe Katarine iz Dolenjske, da je ob cesti našla kokoško, za katero se zdi, da jo je zbil avto. Kokoška je čepela na bankini, ni mogla vstati ali hoditi.

Gospa Katarina je kokoško sama vzela k sebi za čez noč in nas zjutraj vprašala, kaj lahko še stori zanjo. Ko smo jo prosili, da kokoško sama pelje v ljubljansko Ambulanto za ptice, kunce, glodavce in plazilce je to brez nadaljnega storila.kokoška-pepi-veterinar

 

 

Opravljeni rentgen sicer ni pokazal zloma, kokoška je prejela podporno terapijo in romala k eni naših prostovoljk na začasno okrevanje. 

kokoška pepi 0

 

kokoška pepi 5

Po tednu dni mirovanja, se je kokoška, ki jo je najditeljica poimenovala Pepi, postavila na noge in so povsem opomogla.

pepi resize kokoška 1

 

 

Danes je Pepi ena najbolj nežnih in ljubečih kokoši, ki se ves čas ‘pogovarja’ s človekom, mu sledi na vsakem koraku, le jajc ne nese več.

Dejstvo je, da bi bilo njeno življenje povsem drugačno, če posamezniki, ki so naleteli nanjo, ne bi takoj pomagali, jo odstranili na varno in poskrbeli za veterinarsko oskrbo.

Na vsakem posamezniku je, da pomaga živalim v stiski. Pred njim se niso pojavile brez razloga. In četudi sedaj obstaja organizacija, ki se ukvarja s pomočjo rejnim živali, Koki torej, to ne pomeni, da je vse breme na njej in da smo kot posamezniki odvezani odgovornosti pomoči za živali. Na vsakem posamezniku je, da se v tistem trenutku prelevi v osebo, ki pomaga.

Koki pa se bo potrudila, da živali najde varen in trajen dom med kmetijami in posameznimi lokacijami svoje baze, kjer živali lahko živijo do svoje naravne smrti. Prav tako bo Koki po predhodnem dogovoru poravnala veterinarske stroške iz donacij, ki nam jih namenjate vi, ki verjamete v naše delovanje.

V opisanem primeru kokoške Pepi pa je treba dodati, da sta stroške veterinarske oskrbe nase prevzeli prostovoljki, ki sta kokoško našli. Gesta, za katero smo jima močno hvaležni. 

Sara zavedno spremenila svet Srečke in Rilinde

Zgodba kokoši Srečke in Rilinde je zgodba o kakršnih ponavadi beremo iz tujine. Tokrat pa se je zgodila na slovenskih tleh in to v času velikonočnih praznikov, ko pravzaprav vsi razmišljamo o jajcih, veliko manj pa o kokoših, ki jih pravzaprav znesejo. In pri tem skoraj nihče ne pomisli, v kakšnih razmerah velika večina teh kokoši dejansko živi.

kokoške s farme

Primorka Sara je dekle, ki pozna življenje kokoši iz reje v kletkah. Skupaj z očetom Mirkom sta se odločila, da v tem prazničnem času zavedno spremenita življenje dveh kokoši, ki še nikoli nista videli sonca, okusili trave ali brskali po zemlji.

Poimenovala sta ju Srečka in Rilinda (albansko ime, ki pomeni ponovno rojstvo). 

rešene kokoške 1

 

Sara, od kje navdih, da rešite kokoši prav v tem času?

” Skoraj vsak praznik, ki je čas za družino in ljubezen, ima grenak priokus za tiste, ki mislimo tudi na živali. Za velikonočne praznike so na udaru (poleg pujskov) seveda kokoši nesnice. Velikonočni pirhi niso zgolj umetniški izdelki veselih otrok – to so jajca kokoši, ki v večini primerov živijo v izredno slabih razmerah, v praktično vseh primerih pa se njihovo kratko življenje konča pod nožem. Velikonočne praznike smo želeli polepšati vsaj dvema takima kokoškama.” 

rešena kokoška 3

 

rešena kokoška rilinda

 

Zakaj ravno kokoške?

” Ker imamo okrog hiše kar nekaj prostora, sem očetu (Mirko) predlagala, da bi lahko rešili par kokošk. Kraj bi lahko bil primeren tudi za kakšne druge živali, pa vendar smo se odločili za kokoši – ene izmed najbolj izkoriščanih živali na svetu. Še isti dan sva začela z delom in v nekaj dneh je bil kokošji hotel končan. S časom pa bomo izdelali še kakšne zabavne dodatke, da se bosta kokoški lahko kratkočasili.”

rešeni kokoši sara. 2JPG

Kaj lahko poveste po prvem stiku z njimi, kakšni sta…?
” Vsak, ki živi na vasi, se je verjetno kdaj že srečal s kokošmi. Vendar Srečka in Rilindija sta kokoški iz baterijske reje, kar je zelo opazno tako po izgledu kot obnašanju. Imata prerezan kljun – kokošim, ko so še majhne, prerežejo kljune, da se med seboj ne kljuvajo – kar počnejo zaradi izredno stresnega in nenaravnega življenja v majhnih kletkah. Obe imata zelo bledo kožo in perje v slabem stanju, še posebej Srečka. V avtu sta bili celo pot zelo mirni. Ko smo ju dvignili iz škatle in postavili v njun nov dom, se nekaj minut skoraj nista premaknili z mesta. Toliko prostora zase verjetno nista imeli še nikoli v življenju – sploh pa ne na soncu, na travi. Čez čas sta le vstali in začeli previdno stopati po zemlji. Ponudili smo jim mleto koruzo in kruh – pa ju ni zanimalo. Ure in ure sta veselo jedli samo travo. Verjetno se je bosta naveličali, ampak trenutno so jima sočne zelene bilke najboljše.”

rešeni kokoški 10

Imate sicer izkušnje s kokoškami?
” Veliko več kot jaz jih ima na srečo oče Mirko.” 

Kaj boste z jajci, ste veganka.
” Današnje kokoši lahko znesejo tudi do 300 jajc na leto – preden se je v njih vmešal človek, so jih znesle okrog 60. Nošenje tako velikega števila jajc lahko telo kokoši zelo izčrpa, in najboljši način, da izgubljen kalcij (lupina) in druge vitamine dobijo nazaj, je, da pojejo svoja jajca. Kokoškama bomo tako včasih pripravili kakšno jajce – lahko se jim da tako surove kot kuhane. Ostala jajca pa bomo pustili njima – naj končno enkrat obdržita to, kar jima pripada. Srečka in Rilinda sta družinski članici – mi dobimo hrano na vrtu, ne pri njima!” 

Kaj bi sporočili posameznikom?
” Vem, da nima vsak možnosti na tak način rešiti živali. Pa vendar obstaja način, kako lahko prav vsak nekaj stori za njih. Ko se odločimo, da ne bomo več jedli in uporabljali živalskih izdelkov, s tem tudi prenehamo podpirati izkoriščanje živali. Srečka in Rilinda sta živeli tako, kot sta, ravno zato, ker smo ljudje želeli njuna jajca. Z veganstvom lahko vsak pripomore k boljšemu svetu za vse živali. Če imate dovolj prostora, časa in denarja, pa lahko nekomu rešite življenje tudi neposredno. Ni potrebno tako veliko za to, da nekomu popolnoma spremenite življenje. ” 

 

FOTO: Sara in Mirko Čufer 

Pripravil: Patrik G.