Septembrska kronika 1. del – Ko človeška vest odpove

Zmeraj se začne s klicem.  Z informacijo o živali, ki so jo v takšnem ali drugačnem stanju opazili ljudje, ki gledajo okoli sebe z odprtimi očmi. In se zavedajo, da je treba pomagati. Človeku. Ali živali.

 Ker če ne boš ti, nihče ne bo.

Veste, ni tistega – mogoče bo kdo drug. Ne bo.

Tokrat je to bila Tjaša.  

Pojasnila je, da se v okolici Volčjega potoka že lep čas potepa pujs, vajen ljudi, preganjan od ljudi, ki pa ima zadnje dni rano na vratu.  

Po dveh dneh je Tjaša okoli sebe zbrala skupino posameznikov: Danija in Katjušo iz Veganskega društva, pa Adrijano, skupini se je pridružil tudi Roman, ki tudi sicer zvesto pomaga Zavodu Koki in ob 6ih zjutraj so odšli na teren.

In ob 6:30 so nas poklicali, da so pujsa ujeli. Vedeli smo, da glede na pujsji karakter pravzaprav ti ni dobra informacija. In da pujs potemtakem res ni v dobrem stanju. 

Bil je takšen. 

pujsek 2

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

pujsek

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Ogromna rana na vratu, prepredena s stotinami ličink od muh, ličinke so lezle tudi iz jame, kjer je nekoč bilo oko, luknja na hrbtu in še par luknjic po telesu. Smrad, ko žival gnije pri živem telesu, se je zažrl v slehernega od nas. Za vekomaj. Vendar je vsemu navkljub pujs hodil, izrtrebljal normalno, jedel in ni imel prizadetih mišic.  

Za zdaj.

Zato smo se odločili, da njegovega življenja ne končamo v najbližji veterinarski ambulanti, kjer mu je prvo pomoč nesebično nudila veterinarka Nuša, ampak da mu damo nekaj dni, če si bo s pomočjo antibiotikov, podporne terapije in ostalih ukrepov morda vendarle opomogel. Če bi uspelo, bi bil za ljudi spaka. Ampak samo za ljudi, on nima ogledala. Živel bi. 

Na čiščenje rane smo ga peljali v ljubljansko kliniko, kjer je veterinarka Tina rane temeljito sprala in vzbrizgala insekticid, ki bo ličinke pomoril v dnevu ali dveh. 

Potem je odšel v okrevališče – karantenski zaboj, ki je bil nekoč velika uta za psa. Dan poprej smo jo pripeljali k sebi od nekoga, ki jo je brezplačno podaril na bolhi. Ker nam take stvari zmeraj prav pridejo. Da ne porabljamo vašega denarja, ki ga namenjate delovanju Zavoda Koki za nove stvari. Da gre res samo za živali. 

zadnje počivališče pujsa

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

zadnje počivališče pujska volčji potok

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Odi mu je odstopil palačinke, pujsek je na sveže postlanem dišečem senu pojedel zadnjo večerjo, jo poplaknil in zaspal. Žal jutro ni prineslo spremembe na bolje.

Verjetno je krivo tudi to, da oslabljeno telo ni zdržalo vse terapije (antibiotik, insekticid) in je morda zato hitreje omagalo. Toda kaj, ko v Sloveniji zaenkrat ni hospitala za te namene. Če se psu zgodi nekaj podobnega, ga hospitalizirajo in dajo na 24 urno podporno terapijo. Pujsa ne. Morda pa se je pujsek sam odločil drugače.  

Veterinarji niso postavili suma za steklino. Veste zakaj?

Ker je poškodbo najverjetneje povzročila človeška roka…Po pripovedovanju lokalnih kmetov naj bi bil eden od 20ih, ki so nekomu, ki ga ne želijo navesti, ušli iz hleva. Ljudje so ga preganjali, želeli zaklat, kaj vse je prestal, si ne morem in ne želim predstavljati. 

Tako je mirno zaspal še preden je prišel naš terenski veterinar, da bi mu pot na drugo stran olajšal. 

Njegova kalvarija se žal tukaj ni zaključila, tako da smo na odvoz higienikov čakali kar dva dni.

Problem je odprl številna smotrna vprašanja in na določenem področju bo treba žal orati ledino, tega ne bo rešila ena generacija, zato je teden ki je pred nami namenjen papirjem, birokraciji. Pa ulovu pujsa v vasi Zasip pri Bledu, ki se mu bo vsak čas zgodilo isto. Kmet ga je zapustil potem ko mu je ušel na sosednji pašnik. Lastnik pašnik grozi z odstrelom. 

Vse je prijavljeno inšpekcijam. VENDAR. Naj prispevek zaključim z vprašanjem – ali veste, kam gredo živali, ki so kmetu, ki z njimi ne ravna po predpisih, odvzete? 

V večini primerov – v klavnico. 

Avgustovska kronika

Avgust je bil deževen. In delaven. 

Najprej smo po naključju naleteli na 4 kozličke, s katerimi rejci niso bili prepričani, kaj storiti (bodisi jih humano zaklati bodisi jih dopitati in prodati gostilni za meso. Jasno je bilo le, da jih ne bodo trajno obdržali). Potem ko smo si pridobili zaupanje rejca, da nam da čas, da jim najdemo dom in zberemo denar za odkup (cena 50 eur za kozlička), smo uspešno našli oboje.  Zadnje avgustovske dni smo jih tako odpelJali na posestvo z 10.000m2 travnate površine, h gospe Meliti iz društva Mačja preja.   

kozlički pri mačji preji slika 5

 Avgusta smo pomagali tudi gospe Maji, ki ji je v oči padel oven posebno mesnate  pasme, ki je rejen zgolj za zakol (za meso). Ponudila je, da ga bosta z možem  odkupila, če mu najdemo  dom. Oven je romal h gospe Meliti, ki je vzela že kozličke  in se po  njenem poročanju dobro ujel z ostalo druščino. 

 Z mesecem avgustom smo na Posestvo Koki dobili tudi našega  najglasnejšega  člana – Srečka Petelina. Nanj so nas opozorili iz Veganske iniciative. Bil je  nastanjen v  majhni kletki pred neko hišo v Goriških Brdih. Zgodba pa takšna,  da  je bil dobitek na vaški veselici, dobitniki pa niso vedeli, kaj bi z njim.  Najditelji –  rešitelji, ki so ga dostavili k nam, so ga nato poimenovali  po Srečku Kosovelu –  zato  Srečko Petelin. 

 

 

 

ovenček pri mačji preji slika 3

 

 

 

 

 

 

petelin v naročju slika 2

 

 

 

 

 

 

 

 

Nekaj čisto posebnega pa je bil 18. avgust. Tega dne zlepa ne bomo pozabili. Naj te ganljive trenutke tistega 18. avgusta nekoliko literarno povzamemo z zgodbo GRDOBEC. 

PROLOG. 

Mali grdobec – ta mala vesoljska kreatura z velikim rilcem in ogromnimi uhlji, da se zdi, da bo z njimi vsak čas poletel- me želi prepričat, da ga vzamem k sebi.

Nimamo prostora, pravim! 


Pa mi kaže tisti svoj hlevček, v katerem se stiska že z več deset bratci in sestricami in zatrjuje, da je on navajen na zelo malo prostora, da toliko kot ga ima tukaj, ga premorem tudi jaz. Da bo zadovoljen četudi bo samo stal na mestu.


Pravim, da nimamo hrane zanj.


Pravi, da ni problem. 

Da ve, da mi v hladilniku gnije nekaj bučk, da bo za začetek kar tiste pojedel. 
Pa da bo jedel pomije iz bližnje gostilne, če bom tako prijazna, da se bom dogovorila zanje. 
Pa vsa gnila jabolka s hriba – našega in sosedovega- bo pobral. In bo sit. 
In prav prismuknjeno pomaha s tistim malim zavitim repom češ, saj vem, da si k sebi vzela že kaj gršega, tiste scufane kure recimo, pa ne eno, kar 13! 

Mu rečem, da kokoši nesejo jajca. Kakšna pa bo korist od tebe, dragi moj grdobec? 


In glej ga zlomka, tukaj se razveseli. O, boš videla, kaj zmoreva skupaj. Vem, kaj počneš. Berem tvoje zgodbe. Spregovoril bom ljudem kdo in kaj sem, tvoje otroke bom učil o tem, da bodo razumeli. Pa še vse druge, otroke in starše. To bom storil. Učitelj bom. Namesto s kavlja, lahko visim s plakatov. Veš, tudi ti ne veš vsega. Ali nisi nekoč rekla…


Ja, ja, vem kaj sem rekla, pa ni potrebno, da to izve še ves vesoljni svet… skoči zdaj v tisti naš mačji boks in se žeenkrat spravi v naš stari razdrapani avto. Prepričal si me. 


In on se namuzne. 

Seveda sem jo prepričal, kako je ne bi! 
Baje sem eno najintiligentnejših bitij na tem planetu (takoj za človekom, opico, delfinom in kitom!)
Celo hišnega psa prekašam v svoji bistrosti, pa je ne bi prepričal, ha! 
No, veste, v resnici bom rabil majčkeno več kot sem ji namignil….najprej..v tisti mačji boks ne bom mogel, razen če me misli odpeljati samo pol…ampak kdo bi o tem. 

Tako je bilo 18. avgusta. 

Potem je Odi v manj kot 120ih urah z ganljivimi gestami in malodane nezemeljsko nežnostjo prevzel prav vsako kapilaro slehernega od nas. 
Zdaj vemo. 
Nikoli več nič nič ne bo tako kot je bilo pred njim. 
O, Bog, kako zelo ga imamo radi…
In to je šele začetek. 
 
Tega dne je k nam prišel ODI.  Spustil nas je v svojo bližino, mi pa njega v svoj dom…Odi je spremenil naš svet. 
 
pujs odi
 

 

 

 

 

 

 

 

pujsek odi slika 0

 

 

 

 

 

 

 

 

pujsek odi

 

 

 

 

 

 

 

 

pujsek odi na sprehodu